W Social: Trust Your Feed?

Tale zapis se pripravljam ustvariti že lep čas, pa je vedno prišlo nekaj vmes. A ker se zadnje čase pojavlja vse več hvalospevov omenjenemu omrežju, tudi oz. zlasti s strani oseb in institucij, ki načeloma ne poznajo (toliko) njegovega ozadja, dovzetni pa so za "hajp" (kako bi, ob takšnem vseobsežnem marketingu, le ne bili?), se mi zdi smiselno na enem mestu zbrati nekaj iztočnic, ki se v omenjenih hvalospevih rade izgubijo. Pri čemer sebe seveda ne smatram za strokovnjaka – daleč od tega –, a zadevi, dasiravno pasivno, sledim praktično od samega začetka. W je bil javnosti prvič predstavljen januarja v Davosu, v skoraj osmih mesecih pa se je nabral že lep kupček materiala za nekoliko bolj kritičen pogled.

Gre za večini nemara vsaj bežno, poimensko poznano platformo W Social – če ne drugače, pa v kontekstu Evropske komisije in Ursule von der Leyen. Za začetek velja razčistiti, da W ni omrežje Evropske unije, niti ga EU ne financira; W Social je zasebno švedsko podjetje, kar je morala EK po prvem valu precej kreativnih spletnih interpretacij tudi izrecno pojasniti. S tem samo po sebi ni nič pretirano narobe, je pa, glede na način, kako se je W od začetka – resda precej umetno – umeščal v zgodbo o evropski digitalni suverenosti, precej zanimivo.

Da zadeva morda ni tako hvalevredna in oh in sploh, kot jo oglašujejo, je bilo moč posumiti že takoj na začetku, ko je po spletu začela krožiti tale, milo rečeno, zavajajoča grafika, ki želi sporočiti, da v Evropi na področju družbenih omrežij zeva praznina. Težko jo je uskladiti že z dejstvom, da je Mastodon evropskega izvora, evropske institucije pa so lastno Mastodonovo okolje uporabljale že od leta 2022; po koncu prvotnega pilota je Evropska komisija obdržala tudi svojo lastno Mastodonovo storitev. Ne gre torej le za sporočilo, da Evropa nima dovolj velikega konkurenta X-u ali Facebooku, kar bi bilo povsem legitimno, temveč tudi za implikacijo, da evropskih alternativ sploh ni.

Dolgo tudi ni bilo posebej (ali sploh nikjer) izpostavljeno, da W pravzaprav temelji na protokolu AT (ATProto), istem odprtem protokolu, na katerem domuje Bluesky. To seveda ni sporno, ravno obratno; po mojem je atprotovsko omrežje tipa Bluesky za povprečnega, tvitersko alternativo iščočega uporabnika precej posrečena rešitev, saj dobršen del infrastrukture in tehnikalij skrije v ozadje, za razliko od npr. že omenjenega Mastodona (samo spomnimo se masovnega vala migracij z X-a, ko je marsikoga odvrnil že začetni zaslon z izbiro domače instance). Je pa zato precej smešno W predstavljati kot popolnoma novo evropsko omrežje, kar se, hote ali nehote, rado dogaja v javnosti. W sicer danes v pogojih uporabe izrecno pojasnjuje, da je zgrajen na protokolu AT ter da so vsebine z W-ja vidne tudi uporabnikom onkraj W-ja samega, npr. na Blueskyju ali Euroskyju. Tudi selitev računov evropskih institucij na W zato v osnovi ni pomenila selitve na drugo družbeno omrežje, ampak predvsem zamenjavo ponudnika PDS-a (Personal Data Server).

Gostovanje podatkov v Evropi še ne pomeni, da je storitev evropska.

Ko je W Social naposled le ugledal luč sveta, se je v vsej svoji veličini pokazala tudi njegova glavna posebnost (ki so jo sicer na napovedovali že od samega začetka): t. i. verified humans. Za odprtje računa W z vsemi funkcionalnostmi je zahtevana uporaba ločene aplikacije W Identity, kjer uporabnik predloži podatke s svojega potnega lista in sebek; fotografijo obraza nato primerjajo s fotografijo na dokumentu, pri čemer W Identity navaja, da lahko takšna primerjava pomeni obdelavo biometričnih podatkov po GDPR. W Social po podatkih iz dokumentacije ne prejme fotografije potnega lista, sebka ali vašega polnega imena, temveč le omejene podatke, med drugim identifikator W Identity, državo potnega lista in leto rojstva, W Identity pa naj bi preverjene identitetne podatke po končanem postopku hranil lokalno na uporabnikovi napravi in ne kot dolgoročno strežniško kopijo.

Precej manj prepričljiva je bila sama izvedba. Že praktično takoj po javnem zagonu so varnostno podkovani uporabniki začeli opozarjati na precej nenavadne rešitve strežniškega dela W Identity: nekdo je odkril javno dostopen administracijski vmesnik in več strani, povezanih z nastavitvami strežnika, Robin Berjon pa je opozoril tudi na osnovno XSS-ranljivost v administracijskem delu sistema, ki je bila po njegovi objavi dosegljiva še več ur. Tudi uporabniška izkušnja očitno ni minila brez težav: W Identity ima denimo na nemškem App Storu trenutno oceno 1,5 od 5, pri čemer se med kritikami pogosto pojavljajo prav težave s postopkom preverjanja identitete.

Slaba uporabniška izkušnja je pri takšni aplikaciji sicer predvsem nadležna, precej resnejši pa so pomisleki glede same tehnične izvedbe. Nobena od omenjenih ugotovitev sama po sebi ne pomeni, da je kdo prišel do podatkov uporabnikov, je pa pri aplikaciji, katere bistvena naloga je obdelava potnih listov, fotografij obrazov in potencialno biometričnih podatkov, nekoliko višji standard izvedbe verjetno razumna zahteva. Sascha Pallenberg je ob takratnih ugotovitvah zadevo precej manj diplomatsko opisal kot "vibecoding session". K takšnemu vtisu dodatno pripomore dejstvo, da je bila ob lansiranju W-jeva koda umaknjena iz javnosti; član njihove ekipe Jan Lindblad je pozneje pojasnil, da je bila odločitev utemeljena z varnostnimi pomisleki, čeprav je sam "security by obscurity" označil za precej slabo varnostno strategijo.

Meni sicer takšno preverjanje za uporabo družbenega omrežja niti pod razno ne diši in nanj ne pristajam, zato moj račun seveda ni mogel zaživeti v polnem obsegu. Pri tem pa ne gre le za vprašanje, ali je komu takšno preverjanje osebno sprejemljivo. Pod precej všečnim PR-paketom "verified humans" se namreč združujejo precej različne stvari: preverjanje identitete in starosti, pravilo enega računa na osebo ter širša obljuba omrežja brez botov. Gre za različne probleme, ki jih preverjanje identitete samo po sebi ne rešuje nujno na enak način. Kako učinkovito se vse skupaj zliva v enotno zgodbo o "varnem" omrežju za resnične ljudi, lepo pokaže tudi objava Ursule von der Leyen ob začetku javne beta faze, kjer je med prednostmi W-ja naštela "Open source AT Protocol", "Privacy preserving" in "Humans only / No bots".

"Težava" pa je, kot že uvodoma nakazano, da je W interoperabilen z odprtim ATProto omrežjem, kjer seveda obstajajo tudi avtomatizirani in neverificirani računi. W lahko preverja ljudi, ki račun ustvarijo neposredno na W-ju, in omejuje tamkajšnje interakcije; iz celotnega ATProto omrežja pa botov vendarle ne more izgnati. "Humans only / No bots" je zato v prvi vrsti marketinški slogan, ne pa natančen tehnični opis.

Nemara se utegne kdo, upravičeno, spraševati: čemu tolikšno kompliciranje, če se je stvar prijela in deluje. Pa se je res?

Moj prvi vtis po, sicer omejeni, uporabi W-ja je bil: praznina. Pri tem je zanimiva primerjava z Euroskyjem, projektom nizozemske neprofitne fundacije Stichting Modal, ki je zrasla iz pobude Free Our Feeds in prav tako gradi evropsko infrastrukturo za odprt socialni splet. Tudi tam so bile vsaj na začetku prisotne določene težave, vendar ga brez večjih problemov uporabljam že nekaj časa.

Da razlika ni le subjektiven občutek, potrjujejo tudi "raziskave" drugih uporabnikov. Sascha Pallenberg je 3. avgusta primerjal javno vidne dogodke na strežnikih W-ja in Euroskyja: pri približno 20.000 računih na W več kot 90 odstotkov računov ni nikoli objavilo niti ene objave; v 40 sekundah opazovanja se na W ni zgodil niti en dogodek, medtem ko jih je bilo na Euroskyju 78. V daljšem, desetminutnem vzorcu je bil Eurosky približno dvajsetkrat aktivnejši.

Ker bi bilo takšen rezultat mogoče še označiti kot posledico zgodnje faze omrežja, je Pallenberg v zapisu, objavljenem 7. septembra, poročal tudi o novejših meritvah. Ob skoraj 30.000 računih na W-ju jih po njegovi analizi 91 odstotkov še vedno ni nikoli ustvarilo niti ene objave. V enem od desetminutnih vzorcev je na W-ju naštel 88 dogodkov – objav, všečkov, sledenj in poobjav –, na Euroskyju pa približno 2.700 oziroma približno tridesetkrat toliko, čeprav sta bila po številu računov že precej primerljiva. Avtor sam korektno opozarja, da deset minut še ni znanstvena raziskava, vendar so rezultati kar pomenljivi.

Z drugimi besedami: W je prepričal Davos in evropske politike ter prejel ogromno medijske pozornosti, toda na podlagi aktivnosti je sila težko dobiti občutek, da je iz tega nastala dejanska skupnost. Eurosky je, ob odsotnosti vsega zgoraj naštetega, pri primerljivem številu računov neprimerno živahnejši. Ena storitev je tako videti kot dejansko živo družbeno omrežje, druga pa bolj kot grobišče računov brez zgodovine.

W je zaenkrat ustvaril precej več "hajpa" kot vsebine in resničnih interakcij.

K nekoliko nenavadnemu vtisu o dejanski aktivnosti na W-ju je prispevala tudi njegova domača stran. Rossini je junija opazila, da so bile ob izpostavljenih objavah prikazane številke precej višje od dejanskega števila odgovorov v ATProto; pozneje se je izkazalo, da je W ob ikoni za komentarje očitno prikazoval širšo metriko interakcij, prikaz pa so julija popravili. Ne gre torej nujno za ponarejanje številk, je pa pri omrežju s sloganom Trust Your Feed to precej bizarna "napaka".

Ob javnem lansiranju so se, kakopak, poleg že prej omenjenih, pojavile tudi precej bolj oprijemljive tehnične težave. Več kot 3.000 novoustvarjenih računov nekaj dni ni moglo normalno objavljati, slediti drugim ali urejati profilov; javno dostopni podatki pa so kazali na težavo v povezavi W-jevega PDS-a z Blueskyjevim relayem. Natančnega vzroka od daleč seveda ni mogoče stoodstotno dokazati, toda incident lepo pokaže nekoliko neprijetno plat zgodbe o digitalni suverenosti: evropsko gostovanje PDS-a samo po sebi še ne pomeni neodvisnosti od preostale infrastrukture omrežja.

K vlogi Evropske komisije se je zato vredno še enkrat vrniti. EK je svojo prisotnost na W-ju oznanjala precej navdušeno in posebej poudarila njegovo evropsko poreklo. Na vprašanje, ali s tem dejansko promovira zasebno podjetje, je odgovorila, da gre zgolj za obvestilo o prisotnosti na eni od več kot petnajstih platform. Formalno že. Praktično si zasebno zagonsko podjetje težko želi boljšega PR-ja od podpore predsednice EK in več evropskih institucij. Še bolj zanimivo je, da EK, kolikor je javno znano, ni nikoli pojasnila, zakaj je za gostovanje svojih računov ATProto izbrala prav W. Eurosky je namreč selitev obstoječih računov na evropski PDS omogočal že od februarja, več mesecev pred selitvijo evropskih institucij na W. Nekoliko težje je takšno navdušenje razumeti ob dejstvu, da EK že uporablja svojo Mastodonovo storitev, hkrati pa v istem ekosistemu obstajajo tudi druge evropske alternative, denimo že omenjeni Eurosky. Selitev računov na evropski PDS je lahko smiseln korak, ni pa ravno revolucionaren infrastrukturni dosežek.

Tudi moj klavrni, na propad obsojeni poskus uporabe W-ja se je končal precej v skladu s preostalimi izkušnjami uporabnikov. Račun z omejenimi funkcijami se je na neki točki odločil, da ne bo več sodeloval. Vanj se ne da več prijaviti, čeprav javni zapisi zanj še vedno obstajajo, gesla pa ne morem ponastaviti, ker račun menda "ne obstaja". Kdo bi vedel, kaj se dogaja; nekako se mi niti ne zdi vredno poskušati dalje. Je pa to kar primeren epilog izkušnje s platformo s sloganom, ki spodbuja k zaupanju.

W kot ideja pravzaprav sploh ni takšna neumnost (če se štejete med podpornike preverjanja identitete). ATProto je smiselna tehnološka izbira, evropsko gostovanje podatkov prav tako, tudi zasnova W Identity je vsaj na papirju bolj premišljena, kot bi lahko sklepali iz najbolj alarmističnih kritik.

Precej manj prepričljiv je razkorak med tem, kako se W predstavlja v javnosti, in tem, kar dejansko ponuja, kar je skoraj škoda, saj se med napihnjenim marketingom, vprašljivo komunikacijo in precej očitnimi porodnimi težavami skriva tudi nekaj dobrih oz. funkcionalnosti. Regionalno filtriranje trendov je denimo za evropsko in izrazito večjezično omrežje precej smiselna zamisel, podobno velja za nedavni odmik od Google Translate v korist evropske prevajalske storitve. Tudi prehod na lasten AppView po težavah, ki jih je povzročila odvisnost od Blueskyjeve infrastrukture, je korak v smeri digitalne suverenosti, o kateri W tako rad govori. Posamične dobre ideje torej niso problem; precej večji problem je vse, kar jih obdaja.

Če torej iščete evropsko gostovanje za svoj ATProto račun, je W legitimna možnost, ni pa edina. Če vas pri W-ju privlači predvsem zgodba o starostnem preverjanju, "resničnih ljudeh" in odsotnosti botov, pa se pred skeniranjem potnega lista vseeno velja vprašati, koliko teh težav preverjanje identitete dejansko rešuje. Za platformo, ki je od januarja zbrala toliko politične in medijske pozornosti, je namreč dejanska družbena aktivnost le žalosten približek obljubljenemu.