Spletni CV onkraj LinkedIna

Čeprav LinkedIna skorajda ne uporabljam, ali pa zlasti zato, se zdita situacija in trenutek primerna za to objavo.

Deloma zato, ker dobršen del tamkajšnjega dogajanja spominja na profesionalni resničnostni šov: od raznih podjetniško-motivacijskih monologov, samooklicanih strokovnjakov za vsa mogoča in nemogoča področja, generičnih, pogosto očitno z generativno UI ustvarjenih puhlic, pa vse do nadbizarnih situacij, ko ljudje iz istega jezikovnega okolja medsebojno javno komunicirajo v angleščini, ker da to zveni bolj "globalno", a v resnici nemara le sami sebi dvigujejo samozavest.

A kritika ne leti le na specifike uporabniške kulture platforme, temveč tudi, in to še precej bolj, na platformo samo. LinkedIn, čeravno na prvi pogled morda deluje kot nevtralna spletna vizitka ali, kot je splošno sprejeto, osebni digitalni CV, je v resnici predvsem nadvse učinkovita infrastruktura za zbiranje, obdelavo, rangiranje in monetizacijo profesionalne spletne prezence oziroma identitete.

Podatki, oglaševanje in UI

Če LinkedIn razumemo kot neškodljiv digitalni življenjepis, hitro spregledamo, da v ozadju ne deluje le kot prostor za hrambo profilov. V resnici gre za sistem, ki podatke aktivno obdeluje in iz njih ustvarja vrednost. Res je, da je takšna obdelava lahko formalno omejena ali vezana na možnost ugovora oziroma pritožbe, vendar to ne spremeni bistva: pomemben del naše profesionalne dejavnosti se pri tem pretvarja v podatkovno vrednost za podjetje, ki upravlja platformo.

To potrjujejo tudi konkretni primeri. Že pred začetkom uporabe GDPR je irski nadzorni organ v zvezi z LinkedInom obravnaval primer, v katerem je bilo približno 18 milijonov zgoščenih e-naslovov oseb, ki sploh niso uporabljale LinkedIna, uporabljenih za ciljano oglaševanje na Facebooku (Irish Data Protection Commission, 2018). Leta 2024 je LinkedInu naložil še 310 milijonov evrov kazni zaradi nezakonite obdelave osebnih podatkov za vedenjsko analizo in ciljno oglaševanje (Irish Data Protection Commission, 2024). Istega leta je Evropska komisija zahtevala pojasnila glede morebitnega ciljanja oglasov na podlagi posebnih vrst osebnih podatkov, LinkedIn pa je po pritisku regulatorjev v Evropi omejil ciljanje na podlagi članstva v skupinah (European Commission, 2024, EDRi, 2024). Od novembra 2025 za uporabnike v EU, EGP in Švici uporablja tudi nekatere podatke za učenje modelov generativne UI, pri čemer se sklicuje na zakoniti interes in možnost odjave, čeprav nadzorni organ te obdelave ni odobril niti potrdil njene skladnosti z GDPR (LinkedIn Help, 2025; Irish Data Protection Commission, 2025). Maja 2026 je organizacija noyb v Avstriji vložila še pritožbo glede podatkov o obiskovalcih profila – če LinkedIn te podatke zbira in ponuja kot del plačljive funkcionalnosti Premium, se upravičeno poraja vprašanje dostopa do njih tudi na podlagi pravice iz GDPR (noyb, 2026).

Tisti z modrimi značkami pa lahko ob tem razmislijo, kaj vse so bili pripravljeni razkriti za razmeroma simbolično oznako preverjene identitete (The Local Stack). LinkedIn sicer navaja, da sam ne prejme biometričnih podatkov ali dokumentov, vendar postopek vključuje preverjanje identitete s fotografijo dokumenta, selfiejem in biometrično primerjavo, Persona pa lahko nekatere podatke hrani do 30 dni (LinkedIn Help, 2026,Persona Help, 2026).

Alternative in protokoli

Zato je vsakršen poskus vzpostavitve alternativnih izbir več kot dobrodošel. Mednje – kot del širšega premika v smeri protokolov – sodi tudi Sifa ID, na protokolu AT temelječ poskus alternative LinkedInu (Sifa ID vs LinkedIn). Gre za platformo v nastajanju, ki je trenutno še v alfa fazi, kar pa ni nujno slabo, saj je projekt odprt za predloge in ideje, kar je razvidno že iz javno dostopnega roadmapa in javnih objav razvijalcev (Sifa ID Roadmap, Sifa ID na Blueskyju). Ob tem je seveda iluzorno, pa tudi nesmiselno pričakovati, da bi takšna – vsaj zaenkrat še nišna – rešitev že danes nadomestila LinkedIn; to se zagotovo še dolgo ne bo zgodilo. Vseeno pa odpira drugačen pogled na (profesionalno) spletno identiteto: kot nekaj bolj prenosljivega, manj odvisnega od ene platforme in manj ujetega v en sam poslovni model.

Tudi ATProto je v tem kontekstu zanimiv predvsem kot nasprotje klasični logiki zaprtih platform. Pri LinkedInu so profil, omrežje, podatki in poslovni model praktično zvezani v en sam sistem. Pri protokolnem pristopu pa je vsaj načeloma mogoče te stvari ločiti: identiteta ni nujno vezana na eno platformo, podatki lahko gostujejo pri izbranem ponudniku, različne aplikacije pa lahko gradijo na istem protokolu (ATProto documentation: Accounts). To seveda ne pomeni ne popolne zasebnosti, ne povsem ločenega ekosistema. Dober primer je Eurosky: ni evropska kopija Blueskyja, omogoča pa, da se vsaj del gostovanja računa premakne z Blueskyjevih privzetih ameriških strežnikov na evropsko infrastrukturo, upoštevaje vse omejitve javne narave ekosistema ATProto.

Vprašanje torej ni, ali bo Sifa ID v bližnji prihodnosti resno ogrozil LinkedIn. Ne bo ga. Vprašanje je, zakaj smo se tako zlahka sprijaznili s tem, da profesionalna identiteta v praksi živi predvsem znotraj zaprtih platform, ki temeljijo na oglaševanju in naročninah, in ali smo sploh pripravljeni poskusiti iz tega modela vsaj malo izstopiti. (Ne velja le za LinkedIn.)

Opomba: ta zapis ni sponzoriran. Nastal je v želji po približanju manj znanih, še razvijajočih se, a obetavnih alternativ obstoječim platformam.